MIŠJA  ZVITOST

Taborniki, ne bi bili taborniki, če ne bi držali dane besede. Sklepi so bili sprejeti in sedaj jih je bilo potrebno udejanit. Svetovno znano je, da smo taborniki čudni tiči, znamo, če je potrebno, iz muhe narediti slona. Naša domišljija in iznajdljivost ne pozna meja, če dodamo še kanček šegavosti, pa je zabava tu. Toda, kako se spopasti z malo nočno obiskovalko z imenom Jerry po imenu, ki skoraj vsako muco naokrog prinese, saj drugače je po njej. In kot vedno so se zadeve najbolj zavzeto lotili Medvedki in Čebelice. Čebelice so sitnarile, Medvedki pa garali, da jim je pot v slapovih tekel po porjavelih hrbtih in pordelih licih. Pa jih nič ni motilo, iznajdbe, imenovane pasti so romale za grmovje in vedno večji kup jih je bil. Premagala me je radovednost, pa sem kakor slučajno vtaknil svoj nos tudi za nesrečni grm, bolje bi bilo, ko ga nikdar ne bi. Zgrožen sem opazil pasti vseh mogočih oblik, oblik ki se jih v svoji domišljiji, ne bi sramoval niti Cervantes s svojima junakoma vred. Skratka tu bi ižival voitez iz Mantove Don Kihot, njegov oproda Sancho Pancho, pa bi bil rešen dela. Naenkrat je mojo pozornost pritegnil nov wingman ( tako so imenovali šotor, ki so ga napravili iz vejevja ), kamor so vsi napeto buljili in nekaj preiskušali. Neslišno sem se približal, napel ušesa, da so me že kar malo bolela, in vlekel, vlekel, za čudo nisem nič privlekel, pomislil sem že, da sem oglušel, ko sem le zaslišal. Stoprocentno je naša, stoprocentno, psst,pssst.
Gledam , napenjam oči, katera je njihova, pričakoval sem samega šamana-vrača, da se bo od nekod pojavil, pa nič, pa me je zabasala radovednost v polni meri. Moral sem raziskati, zakaj tako švigajo v wingman in nazaj v grmovje, pa naj stane kar hoče. Kot to znamo stari taborniki, sem se neopazno priplazil do wingmana, pogledal v notrnjost in onemel.
Sredi wingmana je bila past-mišja past z giljotino-mesarsko lisico, glej ga zlomka, ko sem v kuhinji spraševal in rojil kje je, ni vedel nobeden nič. Iz pasti sem bliskovito sunil košček sira in se kot slučajno pojavil izza wingmana, pri tem pa skrbno pazil, da ja ne bi nategnil tanke zelene vrvice, ki se je zgubljala v grmovju z MČ - ji. Mimo je prišepal šepajoči Kojot in zgasne v wingman. Uh,uh,uh, se je zaslišalo nekakšno momljanje iz wingmana, šepajoči, ni bil več šepajoči, postal je bliskoviti Kojot, tako jadrno jo je ucvrl mimo mene v grmovje. tako sem vlekel na ušesa, da so me pričela srbeti, stegoval vrat, da je škrtnilo vratno vreteno, jaz sem basal omotico, kar ni bilo dobro znamenje. Nič nisem slišal, razen šelestenja listov. Ko se je po neskočno dolgih sekundah iz grmovja prikazal z lastnoročno izdelano perjanico sam mali poglavar zlomljena Puščica, ter me z zelo resnim pogledom in možatim glasom, zaprosil za uro podaljšanega popoldanskega počitka. Ostali so z primerne oddaljenosti modro prikimavali, zlomljeni Puščici, ki mi je tudi izdal novo ime ostrookega Risa, ki se je nadel novo ime, tokrat sokolje Oko. Ko sem jih vprašal zakaj potrebujejo podaljšano uro počitka, mi v en glas odgovorijo:
pripraviti  moramo novo strategijo ulova nočne obiskovalke MIŠKE, saj da jim je pravkar sunila sir izpod giljotine v pasti ( držal sem se verjetno sila resno, saj je sir bil v mojem žepu ), pa tudi zbadal jih nisem, bi me takoj pogruntali. Odobril sem jim počitek, samo obljubiti so mi morali, da bodo pospravili jedilnico in spalnico. Še nikdar ni bila jedilnica tako pološčena in spalnica tako počiščena, previdna Gazela pa se je vsa topila od sreče, tako je bila zadovoljna, da je kar priboljške delila, zviti kot so, so mazali, da jih je bilo veselje gladati.
Ne vem kaj je bilo vzrok, ali priprave na nočni lov ali temeljito čiščenje jedilnice in spalnice, takšnega miru v času popoldanskega počitka še ni bilo, in ga verjetno tudi nikdar več ne bo. Še domišljave z INTRAKTORETOM na čelu, so opazile da se nekaj kuha, zato so oprezovale okrog šotora in se verjetno bale, da se ne bi ponovila sinočnja zgodba, s to razliko, da tokrat sredi belega dne.Sroteki pa so skrivnostno in zelo tiho švigali na prejšnji odpad, ki se je pridno praznil, le kam so nspravljali to šaro in ko mi je kanilo, je bilo že prepozno.bilo me je kar malo strah. Popoldansko delo v vodovih kotičkih je vodil sam načelnik rodu, izdelovali so loke, puščice, toteme, celo piščalke, menda se ja ne pripravlja koncert, sem posumil. Drugo kar ni štimalo, je bilo izredno dobrikanje previdni Gazeli, ki pa se je na mojo radovednost samo skrivnostno nasmihala, nič mi pa ni izdala.
No sem pomislil, kar si jih naučil, to žanješ, na tihem sem bil pa zelo zadovoljen. Radovednost me je vedno bolj dajala, nisem zdržal, pa sem kar naravnost vprašal, tudi jaz znam biti zvit!
Pa ja ne bo kaj draži ?
Ne, ne, mi je odgovorila, miš mi bodo ulovili. A ne verjameš, pasti so že nastavili. Ko sem se povspel na skupna ležišča, so bili že vsi spodaj, in zvedavo opazovali, kaj bom iztrelil, bili so pod okriljem previdne Gazele, tu se ni dalo več kaj storit, pa sem moral knedel potlačit in jih pohvaliti, kako pametno so razporedili pasti, sam z pridno Roko, jih ne bi bolje, pridni Roki, ni bilo po volje moje mnenje, govoril je nekaj o nekem limu in zgasnil godrnjaje.
Moral sem sprejeti tudi povabilo, da prespim pri njih. Takoj so od nekod prinesli načrt, kako se naj gibljem med pastmi in pogradi, sramoval se ga ne bi niti Miki Muster z Zvitorepcem na čelu.
Pripravljati se je pričelo k dežju, teški morasti oblaki so počasi, pa vendar vstrajno prekrivali žametno belino Rimske ceste, prvi bliski pa so pričeli parati temino noči, iz daljave pa se je slišalo zlovešče grmenje. Vsi so se neverjetno hitro spravili k počitku. Posebej je iztopalo sokolje Oko, veke si je bil prilepil k obrvim, kar s selotejpom, baje ni imel dovolj ostrega nožiča, da bi si naredil polce, ko sem ga spomnil na zobotrebce, je vedel povedati, da niso bukovi. Legli smo k počitku.
Vedel sem, da spi tako ali tako, nobeden, ni bilo nobenega šepetanja, hihitanja, še mali Kolibri si je premislil in to noč spal z nami, niti pravljice, ni zahteval nobeden, vedel sem, čakali so miš, kdaj se bo pojavila, ona MIŠ, in se je :
TOK,TIK,TOK,TAK, TOK,TOK,ŠLJAM, MNJAM,TIK,TOK. Ti presneta miš, celo zapela nam je;
ČEPRAV SEM ŠE MIŠKA MALA,
PRAV NIČ NISEM ŠE ZASPANA,
SAMO MALO BOM SE ŠE POSLADKALA,
NATO PA BOM TUDI JAZ ZASPALA.
Popolno tišino je prekinil blisk, moralo je prekleto udariti nekje v bližini, pomislil sem na GG je in PP je, v šotorih, več nisem utegnil misliti pač pa sem zagledal sokolje Oko z visoko dvignjeno kuhalnico, v ozadju svetleče oči, ki so bile krvavo obrobljene, tudi vsi ostali so bili v sedečem položaju, z mano in previdno Gazelo vred, samo mali Žiga je spal spanje pravičnega, nekaj momljal o Gromu. In takrat se je oglasila pri nekom ura in pričela biti polnoč, PI,PI,PI, ko pa je dvanajstič naredilo PI, se je slišalo MNAM, MNJAM, in TRESSKKK, takoj za tem pa, HURA, imamo jo.
Tlesk je počilo s kuhalnico, še danes ne vem po čigavi riti je padilo, vem da po mišji sigurno ne, luč se je prižgala in vse je obnemelo. Presneta miš je pojedla vso čokolado, pasti s sirom je zaobšla, ( verjetno je že popoldan videla giljotino ), sporočila ni pustila nobenega, samo past, ki jo je izdelal MEDICIMEN, je zadržala vse mišje brke, ki pa so se mi zdeli malo veliki za miško, na tihem sem posumil, da je nočna obiskovalka iz rodu podgan.

Naslednjič :

LOVSKE FANTAZIJE OD 00.00 DO 03.00


Lahko noč in prijetne sanje !

Mogočni Hrast